Nekatera imena »junakov« te zgodbe so na njihovo željo spremenjena. Zgodba kot taka pa je drugače čisto resnična.
Naš glavni junak, recimo mu Johan, je čisto običajni mladostnik, ki se počasi a vedno bolj hitro približuje svojemu koncu šolanja. V prihodnosti ga torej čaka »najprej štalca, pol pa kravca,« če bo imel smolo samo »poroka s službo«, če pa bo imel veliko smolo pa brezposelno ždenje doma (pardon, pri njegovih starših doma).
V družbi je zmeraj bil znan kot veseljak, tam kjer je bila zabava, tam je bil on. In še zmeraj je tako. Čeprav so ga nekateri prijatelji včasih zbadali, da je zatežen, preresen in ne vem kaj še vse, se pa je tudi njemu nekajkrat zgodilo, da se je na zabavi povsem odklopil.
Posledica tega so bile odlične zabave v večini primerov, pri eni so bile posledice podobne tistim v Adijevi pesmi Svinja pijana, v blažji obliki seveda, pri nekaterih pa še sam ne ve točno kake so bile posledice, ker se jih naslednji dan ni najbolje spomnil. Lahko bi torej rekli – povprečen predstavnik študentske »rase.«
Zmeraj, ko se mu je zgodilo, da je pogledal (pre)globoko v kozarec je prišel domov živ in zdrav. To seveda ni bilo težko, ko pa je šel na veselico zmeraj v krogu prijateljev, od katerih je ponavadi vsaj eden ostal povsem trezen in mu je pač pomagal, če/ko je to bilo potrebno, tako kot je naslednjič pomagal on njemu/njim.
V zadnjem obdobju, pa je Johan opazil nekaj zanimivega. Nekajkrat, ko je bil povsem trezen je, seveda z veliko pretiravanja pa vseeno, za las ušel smrti ali pa je vsaj preživel zelo neprijeten in hud padec.
Tako je pred kakim letom v lastni kuhinji padel direktno na glavo, pred očmi se mu je za trenutek dobesedno zasvetilo. Razen tega žarka svetlobe in seveda malo strahu, če bo z njim vse v redu (no pa da ne pozabimo še malo bolečine poleg) se je vse sicer končalo srečno, ampak,ko je bil v rožicah se mu kaj podobnega še ni nikoli zgodilo. Drug primer prihaja iz ene izmed restavracij. Povsem trezen, brez kapljice alkohola je med zapuščanjem le te, zato ker je spregledal stopnico padel, se z glavo zaletel točno in dobesedno v rob klopi ter se kar močno udaril v koleno. Tokrat je na srečo vse skupaj minilo brez kakšnih žarkov svetlobe, baje pa so ga bolečine spremljale še lep čas.
In nazadnje, najbolj nov primer, najbolj čudežen a gotovo ne zadnji ki bi ga lahko omenil. Res sicer, da se je zgodil na veselici, a naš Johan je bil povsem trezen. Zase in za prijatelja je šel po pijačo: sebi kolo, njemu pir! Ko se je počasi vračal od točilnega pulta (ali šanka po domače), nazaj k kolegu, katerega je ta večer Johan prevažal (ker pač pijani ljudje NESMEJO VOZIT!!!) ga je v gužvi nek navdušen plesalec ruknil, junak naše zgodbe je izgubil ravnotežje in padel! Steklenica kokakole se mu je v roki dobesedno zdrobila! Ko je odšel na toaleto, da bi preveril kje in kako močno se je porezal, je na svoje veliko začudenje (in tega ne more verjeti še danes!) ugotovil, da ga je odnesel praktično brez posledic. Ga pa je ta dogodek spomnil na dogodek izpred mnogo let, ko še sploh ni dobro vedel kaj je to alkohol, kaj šele da bi kaj pil, ko je torej bil spet popolnoma trezen, z glavo razbil stekleno omaro, obsedel med črepinjami in na začudenje njegove mame ugotovil, da jih je spet odnesel brez poškodbe.
Zanimiva naključja kaj ne? Zmeraj povsem trezen?
S predstavitvijo te Johanove zgodbe ne želim povedat, da bi se ga za našo varnost morali zmeraj tako doma, kot izven doma malo napit, bi pa morda bilo smotrno, da zmeraj pazimo nase in drug na drugega tako kot to počnemo takrat, ko je nekdo pogledal (pre)globoko v kozarec. Karkoli pa po veselici že naredimo NE VSEDIMO SE VINJENI ZA VOLAN! Obstaja namreč velika verjetnost, da nam fizično ne bo nič, ko pa bomo celo življenje živeli z mislijo, da smo nekomu uničili ali pa celo odvzeli življenje, nam pa gotovo ne bo lepo.
Pazimo nase in na ljudi, ki jih imamo radi, kot tudi na vse ostale naše bližnje! V takih situacijah se namreč človek zave, kako zelo minljiv v bistvu je…
Pa lep dan, pa naj bo trezen al` pijan!
